nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Vsi trije že v grobu počivajo, in vedo poslednje besede moje slabe pesmice ceniti.«
S temi besedami je (,) Vesel Koseski (1798-1884) opisal, kako je po nekaj začetnih poskusih v nemščini leta 1818 stopil na prizorišče tedaj precej praznega slovenskega Parnasa s prvim slovenskim sonetom. Skromni finančni uradnik ter za zgodovino slovenskega jezika zelo pomemben (sicer po kvaliteti povprečen) pesnik na višku svoje slave še ni vedel, da bo postal eden najbolj nazornih primerov, kako kruti smo lahko s svojimi ikonami - ko padejo v politično nemilost, jim ne pustimo mirnega spanca in zasluženega prostora v zgodovinskih pregledih, ampak jih preprosto - odžagamo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani