nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Zvočno in vizualno dogajanje je razgibano in nikdar ne zamrzne v zgolj statično tihožitje: programirani klavirji pred nami igrajo, tipke se premikajo brez dejavne pianistove roke, igrajo pločevinasti trakovi, strune klavirja, črne škatle in plastične cevi, celotna kompozicija je fragmentarna, a kljub temu celovita, v njej so segmenti sodobne glasbene forme in funkcionalne gledališke glasbe, osvobojenega zvočnega performansa in performativne rekonstrukcije, ta elektronsko-mehanični kiborg je zdaj nenevarno samozadovoljen v svojem kreativnem zagonu, zdaj zaznava prostor z občinstvom in se vanj preteče usmeri. Vrhunec dogodka je, ko se monstrum, posajen na tračnice, počasi odmakne od rampe in začnejo v vodi v bazenih, ki jih njegova pot zdaj razkrije, brbotati nenavadni drobni gejzirji; to je (laiku nedoumljiv) kemični proces, ki pa je izjemno asociativen, saj v njem razbiramo tako konec kot rojstvo, tako mikro- kot makrokozmos, tako zgolj vizualno (likovno)
kompozicijo kot skrajni sežetek »smisla« predstave.
Zanimiv in presenetljiv je tudi, kot že rečeno, poklon avtomatov, še bolj pa nehoten odziv gledalca, ki se vpraša: Komu sploh ploskam?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani