nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Dobro uro dolga dinamična instalacija (čeprav se tudi ta oznaka zdi zgolj približna) poteče brez igralca, edini poseg »žive« roke je uvodna intervencija dveh tehničnih delavcev, potem se scenska mašinerija znajde brez človeške pomoči. No, seveda je to zgolj tehnična iluzija: naprave, ki pred gledalcem proizvajajo zdaj konkretne, zdaj posnete, zdaj analogne, zdaj digitalne zvoke (in viri, od koder prihajajo, so vsakokrat razločno osvetljeni), so seveda vodene oz. programirane, a vtis je kljub temu nedvoumen: ta velika »stvar« pred nami deluje samodejno, giblje se in pulzira, v nekem trenutku se začne grozljivo premikati proti avditoriju in na koncu se njeni posamezni deli celo hvaležno poklonijo občinstvu ...
A Goebbelsu (in - seveda - njegovim sodelavcem) ne gre za golo, tehnično fascinacijo nad robotizacijo in avtomatizacijo scenskega dogajanja oz. prostora, ne gre mu za fanatično prezentacijo spektakelskih efektov, ki jih omogoča
sodobna digitalna tehnologija, temveč za nekaj temeljnejšega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani