nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
uprizarja novo, gledališko realno z uporabo različnih performativnih strategij, verbalnemu (idejnemu) izjavljanju vselej dodaja nepsihološke telesne »izjave« in se v neki točki (zlasti z nastopom zbora performerk, nosilk neideološkega, zgolj performativnega, pogojno rečeno ženskega pola te sicer izključno moške drame) približa fizičnemu, sodobnoplesnemu scenskemu jeziku, posamezni prizori - zlasti v drugem, diahronem delu »realne« poti leta 1943 na drugo zasedanje Avnoja v Jajce - pa so slikovito in dinamično instalirane situacije (omenimo samo »veslanje« čez Kolpo), scenski tabloji, kjer se podobe asimetrično prekrivajo in sinestetično spajajo ter na ta način uhajajo (nekdanjemu) simbolnemu redu. Izvirna in nemimetična je tudi sama struktura uprizoritve, ki se v nekaterih najbolj dramatičnih trenutkih zdi, kot bi bila orkestrirana kot wagnerjanska opera, njen posebej izpostavljen del pa je gotovo zadnji, monolog o presežnem človeku, kakor ga je zapisal Nietzsche v znanem delu Tako
je govoril Zaratustra, v izvedbi.
Pot do vizije Človeka v Horvatovi Poti v Jajce je v resnici pot skozi pekel, ki jo/ga mora prestati slovenska delegacija v drugem delu uprizoritve in ki predstavlja neke vrste pogoj za rojstvo nove jugoslovanske države (po besedah in podobah krutosti - k njeni »učinkovitosti« pripomore tudi decentni nastop - lahko ta del vzporedimo s povsem sodobno literarno oz. dramsko pisavo).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani