nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Sklepati je torej mogoče, da gre za temno vednost o morebitnem cilju, do katerega ne vodi nobena pot, pa tudi nobenega drugega izhoda ni, saj ni mogoče ubežati nečemu, česar ni ali pa je nedosegljivo. Tako je objekt tega občutja, ki ga utemeljeno lahko označimo tudi kot melanholično (v mitološki tradiciji vezano na Saturna ali Kronosa), že vnaprej izgubljen, preden ga je subjekt kdajkoli sploh posedoval; je realen in hkrati irealen, zatrjen, a obenem že tudi zanikan.
Davni prelom s tradicijo, s katerim so nekateri modernizmi odprli prostor vztrajnega trganja vezi med starim in novim (vezi, ki jih postmodernistična umetnost doslej še ni mogla zares obnoviti), je subjekt pustil lebdeti v prostoru med preteklostjo in prihodnostjo; v prostoru, kjer je prihodnost popolna neznanka, preteklost pa neusmiljeno vztrajno nanaša svoje sedimente.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani