nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ključna privlačnost in kakovost celostne uprizoritvene umetnine, ki prepričljivo živo, duhovito in čutno neposredno oživlja številne dinamične razsežnosti med univerzalnim neredom in redom (harmonijo), vsakdanjo in umetniško resničnostjo, polnokrvno telesnostjo in metafizično poduhovljenostjo, humorjem in tragiko, burlesko in grotesko, profanostjo in vzvišenostjo ... se skriva v kompleksnem doživetju domišljene in disciplinirane ter filigransko izdelane kolektivne oz. ansambelske odrske stvaritve, v kateri je individualni prispevek vsakogar posebej skladno umeščen v skupno celoto. Poleg asketsko zadržanega likovnega in prostorskega prispevka scenografa (ob sodelovanju oblikovalca luči Brišnarja) ter historično in aktualistično dvoumnih neprikrito teatralnih kostumov (ob maski) moramo tokrat posebej pohvaliti glasbeno in zvočno spremljavo dogajanja, za katero je skladatelj (ob sodelovanju oblikovalca zvoka) uporabil kar najširši spekter živalsko neartikuliranih ter umetelno
omikanih človeških glasov ter solističnega in skupinskega večglasnega petja ob neposredni spremljavi klavirja, trobente, ustne harmonike, priložnostnih tolkal ipd., ter »kartografijo giba« koreografa Lušteka, ki je za vsakega od protagonistov iznašel pomenljivo individualizirano »petje telesa«.
Zgledno privrženi igralci ustvarjajo tokrat skupinski uprizoritveni presežek tako z razkošjem izkazanih individualnih kot tudi skupinsko skrbno ubranih igralskih, muzikalnih in gibalnih izrazil, tako da je mogoče doživljati uprizoritev mestoma kot natančno načrtovan in ritmično členjen oratorij, mestoma pa tudi kot do konca sproščeno svobodno skupinsko jazzovsko improvizacijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani