nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Groteskno životarjenje izbranih protagonistov iz Metamorfoz, zaznamovano z neusahljivim nasiljem, spolnimi zlorabami in vsakršnim neprizanesljivim polaščanjem nad svobodo drugega (tudi bližnjega v družini in rodu), je videti kot prepričljiv in nenavadno pretresljiv eksotično in historično stiliziran odsev posameznikovega aktualnega doživljanja sveta pod dandanašnjim »praznim nebom«, mučnega »brbotanja življenja«, zaznamovanega s pogubim brezumjem, blaznostjo in trpljenjem slehernika.
Uprizoritev, ki jo ustvarjalci začenjajo neposredno v gledališču, na praznem prizorišču in pri polni delovni luči (ta pomenljivo povezuje in izenači prostor igre in avditorij, igralca z gledalcem), kjer protagonisti na začetku tudi potujitveno povedo, katero vlogo »bodo peli«, nas polagoma vodi iz skupnega sedanjika igralca in gledalca v vse bolj domišljeno teatralizirane, fizično, poetično in asociativno metaforično oživljene epske pripovedi (samogovore) izbranih protagonistov iz Ovidovih
Metamorfoz, dokler se na koncu ob porogljivo kataklizmičnem sklepnem nastopu Zevsove varane družice ob ponovni polni luči poenotenja prizorišča in avditorija »pod skupnim nebom« pravzaprav ne vrnemo na začetek in k izhodišču uprizoritvenega kroga, zdaj pomembno obogateni z nadvse intenzivnim čutnim, čustvenim in miselnim skupnim uprizoritvenim doživetjem.
Ključna privlačnost in kakovost celostne uprizoritvene umetnine, ki prepričljivo živo, duhovito in čutno neposredno oživlja številne dinamične razsežnosti med univerzalnim neredom in redom (harmonijo), vsakdanjo in umetniško resničnostjo, polnokrvno telesnostjo in metafizično poduhovljenostjo, humorjem in tragiko, burlesko in grotesko, profanostjo in vzvišenostjo ... se skriva v kompleksnem doživetju domišljene in disciplinirane ter filigransko izdelane kolektivne oz. ansambelske odrske stvaritve, v kateri je individualni prispevek vsakogar posebej skladno umeščen v skupno celoto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani