nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Le kdo se ne spomni po Krasu vandrajočega Polslovenca s finimi očalci, ki je o omenjenem fenomenu pred leti evropski javnosti zabrusil tisto škandalozno meteorološko oznako. A večina razpravljalcev se za tako provokacijo niti ni zmenila kaj prida, skoraj trmasto je niz uglednih pisateljskih imen še naprej tipal za bistvom tistega, kar je lanskoletni veliki nagrajenec Andrzej Stasiuk označil kot »zgodbo, katere resničnosti ne more nihče preveriti.«
Če si vileniško prireditev ogledujemo po tej plati in poskušamo tako rekoč z diplomatsko senzibilnostjo ujeti odbleske zdajšnjega dojemanja srednjeevropskosti, bi bi bilo mogoče ugotoviti, da se je znova vrnilo isto: po identitetnih prebliskih in beganjih, ki pa niso nikdar izgubila pravega šarma in specifičnega kolorita, in umiku v druge meandre literarne resničnosti se z odločitvijo, da je letošnji lavreat tržaški pisatelj, esejist, profesor, prevajalec in dramatik Magris, stvari spet primikajo k središču, ki je vileniško
prireditev zaznamovalo ob njenem začetku.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani