nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Prevajalec v spremnem besedilu pravi, da se Snežna dežela, eno najpomembnejših del prvega japonskega Nobelovega nagrajenca, dolgoletnega predsednika japonskega centra, modernista in avantgardista akademika Jasunarija Kavabate (1899-1972), začne z eno najslavnejših uvertur v japonski književnosti, z izstopom vlaka iz dolgega tunela. Klasičnemu začetku z vlakom sledi melanholično lirična zgodba o iskalcu lepote, na prvi pogled umirjenemu estetu Shimamuri in - tako značilno za Kavabatovo pisanje - mladi ženski, pol-gejši Komako, ki »je dajala vtis neobičajne čistosti«. Sanjsko zmehčana, halucinacijam podobna zgodba, v kateri mrgoli prefinjenih detajlov, še posebej zaznavanje svetlobe, barv, zvokov, narave in različnih tekstur (v tem bi bilo mogoče videti japonsko različico minimalizma, mnogi pa so v Kavabatovi prozi prepoznali spreplet romana in haikuja!), daje vedeti, da je bil Kavabata vsekakor avtor, ki je vedel, da »navadna« ljubezenska zgodba v sodobni literaturi ni ravno
višek domišljije, njegovo pripovedovanje stavi na nejasnost, na zamolke, nedoločenost, prevajalec je opozoril, da »morda pa lahko Snežno deželo beremo zgolj kot dolgo meditacijo in hkratno predajanje melanholiji ob lepoti, ki je naslednji hip ne bo več«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani