nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ko torej v pričujočih pesmih tematizira rojstvo otroka, pomislekov ne zbuja njihova »vsebina«, ampak njihova notranja forma, se pravi, način, kako se ta vsebina razporeja po besedilu. Dober zgled prevladujočega Hudolinovega pesniškega postopka ponuja pesem Ljubezen: uvodni poanti o boleči, zavoženi preteklosti (»Bila je stiskalnica strahov / in šklepetanje z zobmi / ko te je lomil kritični razum / da niti v knjigah ne boš / razkril tolažbe za mraz / ki je naselil leta«), sledi vznesen preobrat, ki ga prinese očetovstvo: »[B]il je strah in šklepetanje / z zobmi ko si z novim rojstvom / stopil iz ognja / in si za vedno pridržal / pravico do besede ljubezen«. Seveda, ob komaj rojenem sinu se preteklost rada pokaže v drugačni luči, marsikatera stara praksa se pokaže kot zmotna, kakšna eksistencialna dilema se razreši, celo v telo usekani »pečat, da sem zapravil svoje življenje«, izgine, glas, ki izreka te pesmi, pa je pripravljen na soočenje z gnilim svetom, saj ve, »da prašiči
nikoli ne bodo / tacali po postelji, ki / sem si jo izboril zase, zate, / za naju, za mir, za vzdihe in / šepet, za dete«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani