nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ves čas je na preži za tistimi odtenki, ki naj razkrijejo, čemu pesniki in kako bivajo: o dolgu do knjig, do predhodnikov, o steklasto narezanih segmentih pesmi in podobah, lebdečih in skoraj oprijemljivih, o vzvišeni katedrali Devinskih elegij, ki so se za hip, v "zakajenski" noči do jutra pokazale kot najvišja stvaritev, po kateri je vse odveč, predvsem pa pesnjenje; potem so se Vrata (zaznave) spet zaprla in je dogodek dodatno zbanaliziralo še dejstvo, da se je nekaj podobnega, namreč pokritje, identiteta med realnostjo in umom, med banalnim in ezoteričnim zgodila tudi ob gledanju Novih fosilov, kar samo kaže, da je ne samo občutljiv in artikuliran pesnik, temveč tudi talentiran hašišar. Pardon, bivši, zdaj to počne s pesniško občutljivostjo.
Verjetno ni treba posebej poudariti, da mi je izlet v svet psihedelije, starih vinilk, nabori in prevodi ameriške poezije in v ljubljansko družbeno in družabno, v dimnato klimo osemdesetih veliko bližji kot eseji iz Čitanke Panini
o nogometu in njegovih nosilcih, ki so se mi vedno zdeli kot egzempli iz frenološke kartoteke; počutim se, kot bi stopil v skoraj muzejski in starinsko opremljen prostor, kot da gre za srečevanje z inventarjem, s kakršnim je bil svoje čase opremljen lokal Nostalgija v Stari Ljubljani, za plehnate posode s kuharčki in lončke s pikicami, za bombone s črto, zbiranje nalepk, predstraža današnjega razvitega fetišizma, in podobno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani