nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Svet, ki se zdi po tistem, ko v zgodbo vstopi skrivnostni Urejevalec, kljub obilici zamolčanega nekako urejen, njegova usoda določena, kot bi jo zaukazal nekakšen vsemogočni Führer, je še zmeraj ranljiv, a ne od navidez vladajočega, ampak od umirajočega; le on, ki ga je spremenila obljuba skorajšnje smrti, zmore smiseln upor zoper svet, ki je - kot dobro vemo - od nekdaj nepopravljivo iz tira. Prej omenjeni Urejevalec, nekakšen univerzalni demiurg, v tej optiki učinkuje kot novodobni kapitan Nemo, ki se kljub svoji zmožnosti ironiziranja vsega, ne zna brzdati: na koncu zgodbe, ko preti svet pognati čez rob, se iz vloge - če si sposodim primerjavo s filmom - ki jo obvladuje dikcija, podobna tisti iz Scorsesejevega/Schraderjevega Taksista, ko De Niro premišlja, da bo treba lepega dne vsakršno sodrgo enostavno počistiti z ulic, spremeni v precej bedno kreaturo, v padlega, ki lahko zgolj še laja. Na koncu torej bralca skozi stampedo včasih tudi melodramatsko obarvanih dogodkov
pripelje do namiga, da je prava avtentičnost le v drznosti kljubovati, v posebnem tipu radoživosti, ki se zaveda tako svoje dolžnosti delovati etično kot omejenosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani