nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
V tem romanu ni nobenega prostora za common sense, vsakršno človeško izkustvo je na prepoznaven način obarvano flisarjevsko, protagonisti si - kot je za avtorjevo doslejšnjo prozo več kot značilno - upajo tvegati, zmeraj so pripravljeni na presenetljive zgodbene oziroma življenjske zasuke, pred peklom pozabe ali nedejavnosti jih rešuje njihova večna pripravljenost za razreševanje takih ali drugačnih zagat.
Svet, ki se zdi po tistem, ko v zgodbo vstopi skrivnostni Urejevalec, kljub obilici zamolčanega nekako urejen, njegova usoda določena, kot bi jo zaukazal nekakšen vsemogočni Führer, je še zmeraj ranljiv, a ne od navidez vladajočega, ampak od umirajočega; le on, ki ga je spremenila obljuba skorajšnje smrti, zmore smiseln upor zoper svet, ki je - kot dobro vemo - od nekdaj nepopravljivo iz tira. Prej omenjeni Urejevalec, nekakšen univerzalni demiurg, v tej optiki učinkuje kot novodobni kapitan Nemo, ki se kljub svoji zmožnosti ironiziranja vsega, ne zna brzdati: na koncu
zgodbe, ko preti svet pognati čez rob, se iz vloge - če si sposodim primerjavo s filmom - ki jo obvladuje dikcija, podobna tisti iz Scorsesejevega/Schraderjevega Taksista, ko De Niro premišlja, da bo treba lepega dne vsakršno sodrgo enostavno počistiti z ulic, spremeni v precej bedno kreaturo, v padlega, ki lahko zgolj še laja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani