nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
To, da je v pripoved postavljen mladenič, obtežen z neozdravljivo boleznijo, ki mu daje leto dni časa, da izživi vse, za kar misli, da bi moral, je očitno zgolj navihani avtorski domislek - ko gre zares in je treba mleti prave misli in priskrbeti odgovore na težka vprašanja (in tudi pokazati miselni proces, ki je pripeljal do njih), je Flisarjevo prozno tkanje nenadoma neznansko gosto, prefinjeno, podkleteno s presenetljivimi uvidi in nekonvencionalno modrostjo. V tem romanu ni nobenega prostora za common sense, vsakršno človeško izkustvo je na prepoznaven način obarvano flisarjevsko, protagonisti si - kot je za avtorjevo doslejšnjo prozo več kot značilno - upajo tvegati, zmeraj so pripravljeni na presenetljive zgodbene oziroma življenjske zasuke, pred peklom pozabe ali nedejavnosti jih rešuje njihova večna pripravljenost za razreševanje takih ali drugačnih zagat.
Svet, ki se zdi po tistem, ko v zgodbo vstopi skrivnostni Urejevalec, kljub obilici zamolčanega
nekako urejen, njegova usoda določena, kot bi jo zaukazal nekakšen vsemogočni Führer, je še zmeraj ranljiv, a ne od navidez vladajočega, ampak od umirajočega; le on, ki ga je spremenila obljuba skorajšnje smrti, zmore smiseln upor zoper svet, ki je - kot dobro vemo - od nekdaj nepopravljivo iz tira.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani