nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
V Flisarjevem Opazovalcu je toliko filma, da bi se vsaj malce postmodernistično intonirani bralec lahko kar ustrašil, ali mu bo uspelo do konca knjige prepoznati vse namige, parodije in izposoje, ki si jih pistelj privoščil v svojem novem tekstu. No, tako hudo ni, Opazovalec utegne pomiriti in razveseliti tudi manj izbirčne bralce žanrskih del. Avtorica spremne besede se namreč ne moti, da je ta roman (kot tudi marsikateri doslej) silovita pripovedna mašina, ki z neizprosno lahkoto premetava tako vzorce pripovedovanja kot tudi vzorce pričakovanja, ravno narobe, avtor tako rekoč v zajetnem in zaležnem besedilu paradira z izjemno kondiciji, nikjer ne popušča, ne pri kompoziciji ne pri slogu, in uspe mu, da skorajda operetno in burleskno načičkanost obesi na ogrodje, ki deluje trpko trdno, z zgodbo postavlja namreč tista »velika«, »večnostna«, »bivanjska« in sploh univerzalna človekova vprašanja o smislu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani