nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Pekoče čilije je sečuanska kuhinja spoznala šele v sedemnajstem stoletju, dotlej neznano začimbo so v težko dostopno provinco zanesli kitajski trgovci, ki so na svilni poti trgovali s portugalskimi in španskimi kolegi. Še pred pekočim spoznanjem pa so sečuanski kuharji znali svoje jedi, ki so morale biti má là, dobesedno omamnega in pekočega okusa, prav dobro začiniti z domačim pridelkom, ki je zmogel oboje - z rdečkastorjavim hu} ji}om, rožnim poprom oziroma shan ji}om, gorskim poprom oziroma janeževim poprom oziroma sečuanskim poprom, kot začimbo poznamo danes. In seveda - sečuanski poper, ena od najstarejših znanih kitajskih začimb, sploh ni pravi poper, ampak plod bodičastega citrusa, podobnega jesenu, ki raste na Kitajskem, Japonskem, na zahodni obali Indije (tam raste tudi precej podobna rastlina z imenom tirfal, katere plodove uporabljajo v tamkajšnjih ribjih karijih) in v obeh Korejah, ker pa je ena od redkih začimb, ki ji ne škodijo gorske
razmere, ga uspešno že stoletja uporabljajo tudi na Tibetu (v nacionalni jedi momo) in v Butanu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani