nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Čeprav je tako rekoč vse povedano skozi čisti monolog, do te mere zavezan ničemur drugemu kot samemu sebi, da šele čisto pri koncu ugotovimo, da niti ne najbolj iskren in se nam pri enem ključnih dogodkov v romanu zdi, da je verjetno laž še kje, in smo potem čisto začudeni in nam vzbuja sume že to, da je pripovedovalka tekstilna delavka kmečke provenience, fanatična in neustavljiva "prenažiralka", odtujena mati in žena, njena pripoved in gostota metaforizacije, ki kaže njeno dojemanje, pa slej kot prej zvišana in vzvišena. Pesniška in poetična, včasih do tistih skrajnih meja, ki jih pripoved komaj še prenese. Dokler nas vse pogostejši indici ne začnejo opozarjati, da se vendar nahajamo v romanu, da se literarne osebe prav pirandellovsko zavedajo, da so napisane in zahtevajo od pripovedovalke, da obrne zgodbo nazaj, da pove stvari drugače.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani