nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Na eni strani vzdržuje delno krožno in hkrati napokano strukturo: čeprav gre za postopno odkrivanje posameznih dogodkov, se po poglavjih vse bolj uvrtavamo v skrivnost, zdi se, da gre za spodrsavanje na mestu, za kopanje, ki samo zgleda kot gibanje, in tako je konec tik pred kronološkim začetkom; branje je tako uvihan trak, ki maliči in spreobrača samo zgodbo, tako da ostajamo ves čas na njeni notranjosti, nepreglednosti. Čeprav je tako rekoč vse povedano skozi čisti monolog, do te mere zavezan ničemur drugemu kot samemu sebi, da šele čisto pri koncu ugotovimo, da niti ne najbolj iskren in se nam pri enem ključnih dogodkov v romanu zdi, da je verjetno laž še kje, in smo potem čisto začudeni in nam vzbuja sume že to, da je pripovedovalka tekstilna delavka kmečke provenience, fanatična in neustavljiva "prenažiralka", odtujena mati in žena, njena pripoved in gostota metaforizacije, ki kaže njeno dojemanje, pa slej kot prej zvišana in vzvišena. Pesniška
in poetična, včasih do tistih skrajnih meja, ki jih pripoved komaj še prenese.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani