nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Na dolgi in ozki leseni razstavni površini je od edinega prostora za gledalce (le na enem njenem skrajnem koncu) daleč v globino v enakomernih medsebojnih razdaljah razpostavljen niz več kot dvajsetih podobno oblikovanih, izdelanih in sestavljenih miniaturnih omizij s prepoznavnimi Omerzujevimi lesenimi neindividualiziranimi miniaturnimi lutkami (s kratkimi togimi vodili in vsemi potrebnimi pregibi za odrsko animacijo od zadaj) okoli njih. Vsako omizje posebej s svojimi minimalistično razkritimi podrobnostmi in različnostmi kompozicije sprošča in izziva v gledalcu oblikovanje posebne zgodbe, te pa se ob vse očitnejši stopnji posplošenja, unifikacije in abstrakcije do horizonta prostorske postavitve stekajo v splošno skupno doživetje srhljive podobnosti (celo uniformiranosti) našega družabnega življenja za najrazličnejšimi (zasebnimi in javnimi) omizji v luči poslednjega spoznanja minljivosti oz. umrljivosti vsega bivajočega.
se tudi tokrat kot snovalec ter (skupaj z Žigom
in) izdelovalec razstavljenih kompozicij lutk in rekvizitov rafinirano tragikomično poigrava z božansko vlogo umetnika kot stvarnika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani