nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ob premišljeni izmenjavi intimnega (individualnega) in javnega (občega), ob preverjanju gledalca kot mogoče nadzorne instance, ki v interakciji s (čeprav zgolj posneto) izpovedjo v spovednici v resnici udejanja svojo oblastno pozicijo (kakor jo iz pojma izpovedi izpelje Dolar), in ob umirjeni, komorni, estetsko pretehtani performativnosti projekta se njegov bistven prispevek nemara skriva še nekje: v Jovanovićevi veri v moč izpovedi, ki kljub vsej skepsi in zadržkom, ki jih vanjo (lahko) vceplja tako anahrona moralna teologija kot sodobna mediatizacija in instrumentalizacija »spovednega« akta, v sebi nosi možnost izrekanja resnice. preprosto verjame v »delo« resnice, v to, da mučne, boleče, pretresljive in na neki usodnostni ravni skrajno instruktivne izpovedi izbranih sogovornikov, od katerih je bila večina, kot lahko sklepamo, za svoje prekrške (»grehe«) tudi sankcionirana, pozitivno učinkujejo na gledalca (ki ga po tej logiki lahko imenujemo tudi sočloveka) in mu
pomagajo pri njegovem lastnem življenju, ga morda celo spremenijo. Nenavadno odkrite, presunljive pripovedi o »zločinu in kazni«, ki jih izrekajo ozdravljeni narkomani in alkoholiki, spolno zlorabljeni, zdravniki s spodletelimi primeri, politiki ali zgolj za neki usodni hip nepremišljeni posamezniki, tako najprej kot subjekte identificirajo izpovedujoče, nato pa pred preizkušnjo postavijo samega gledalca kot so-človeka v njegovi lastni zmožnosti »spovedati se«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani