nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Spovedi avtorja (dramaturginja je bila) so v scenski dogodek organiziran esej o »politiki izpovedi«, kot bi rekel eden od dveh uvodnih razpravljavcev, filozof Dolar (drugi je moralni teolog). Zunanja forma dogodka je preprosta: posneti uvodni razpravi (snemalca sta bila in Rok) sledi prehod gledalca (o njem moramo tu govoriti v ednini) v spovednico, kjer si v osrednjem delu predstave na zaslonu ogleda posnetke izpovedi izbranih oseb oziroma njihove pripovedi o dogodkih, ki so jih v življenju močno (najmočneje) zaznamovali, po koncu posnetka se pred še vedno sedečim gledalcem odpre »katedrala«, izpraznjena dvorana novomeškega gledališča, ki v primerjavi z utesnjeno in intimno naravo spovednice deluje impozantno (scenografka je bila), »prekrita« je s projekcijami oblakov in opremljena z meditativno glasbo (), zadnja postaja tega kratkega konfesionalnega pasijona pa je preddverje gledališča, tako imenovani »prostor za refleksijo«, kjer ima gledalec možnost slišanemu in
videnemu dodati še svoj izvirni prispevek.
Ob premišljeni izmenjavi intimnega (individualnega) in javnega (občega), ob preverjanju gledalca kot mogoče nadzorne instance, ki v interakciji s (čeprav zgolj posneto) izpovedjo v spovednici v resnici udejanja svojo oblastno pozicijo (kakor jo iz pojma izpovedi izpelje Dolar), in ob umirjeni, komorni, estetsko pretehtani performativnosti projekta se njegov bistven prispevek nemara skriva še nekje: v Jovanovićevi veri v moč izpovedi, ki kljub vsej skepsi in zadržkom, ki jih vanjo (lahko) vceplja tako anahrona moralna teologija kot sodobna mediatizacija in instrumentalizacija »spovednega« akta, v sebi nosi možnost izrekanja resnice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani