nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Kdo ve, ali se ob vseh povzročenih krivicah, težko razložljivih slabostih zakonodajnih rešitev in nakopičenih težavah vseh vrst pristojnim dejavnikom (mišljeni so tisti, ki kot profesorji, zdravniki, uradniki, sodniki, tožilci, politiki ... dnevno odločajo o naših pravicah, premoženju, koristih in zdravju) sploh vsaj malo dozdeva, da morda vendarle nekje eksistirajo sfere, kjer v večnost vtisnjeni sledovi dejanj, ki ne izpolnjujejo edino opravičljivega merila pravičnega in dobrega, dobesedno vpijejo po »zasluženem plačilu«.
je o tem nekoč osupljivo nazorno zapisal (celo bolj ilustrativno, kot ta problem interpretira budistična filozofija s svojimi značilnimi izhodišči samsaro, karmo in reinkarnacijo): »Lahko denimo rečemo, da se to, kar zdaj počnemo, neizbrisno vnaša v 'knjigo življenja' ali da v transcendentnem redu zapušča neujemljivo znamenje; da v dobrem in zlem aficira ta red, morda pa tudi našo lastno usodo; da smo za to dolžni odgovarjati pred časovnim
sedežem pravice ali - ko ne bomo več tukaj, da bi poravnali račune, ker nas je odnesel tok časa - da bo naša večna podoba določena z našimi zdajšnjimi dejanji in da smo s tem, kar naši podobi naredimo tukaj in zdaj, odgovorni za spiritualno totaliteto podob, ki v svoji nenehni rasti povezuje vsoto živete biti in z našimi dejanji postaja drugačna. Če se izrazimo manj metafizično, bi lahko rekli, da si želimo ravnati tako, da bomo z duhom naših dejanj zmožni živeti v prihajajoči večnosti ali pa v naslednjem trenutku z njim umreti, pa najsi bo zaključek nepredvidljivega toka svetovne kavzalnosti uspešen ali neuspešen«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani