nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Skratka, zdaj že nič novega iz delavnice pianista, ki je pri petdesetih letih hkrati otrdel spekulativni projektant, ludít (zvočni gigantizem brez nekdanje nošenosti: razbijaška potenca), mrzel aparat ( brez plastičnega razmerja med glasom in barvno atmosfero, Vislice kot perpetuirana odsotnost, črni nič), nemaren, muhast otrok in Horowitz iz starčevskega stadija (ki je igral kakor kak slabši barski).
Pogorelićeva glasba postaja frankensteinovski konstrukt, celo v trenutkih, ko se utegne zdeti ingeniozno prekvašena prek zgodovinske modernistične zavesti: držati pedal na dolgo v Scarbojevi harmonski gostosti in skladbo s tem nabutati v srhljivih grozdih, samo na sebi navsezadnje ni akt sodobne interpretativne lucidnosti v razmerju do skrajno napredne predloge, saj je prav isto (tj. držati pedal) mogoče storiti s čimerkoli, npr. tudi s kakšnim C-durovskim sonatnim Mozartovim stavkom. Dodajmo pa, da je sicer ena izmed sestavin konstrukta tudi pasusno nastopajoča
Pogorelićeva stara veličina, npr. strašni michelangelovski zamah (finale Tretje Chopinove sonate).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani