nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Prepoznavna je zlasti v detajlih, ki so sicer vselej dvoumni, vendar sestavljajo čvrst sistem: na izjemno plastičnem javno-intimnem prizorišču, nekakšni zapuščeni, odsluženi hali (ali tudi bunkerju), polni igralnih nivojev, »sob« (kot npr. tipičnih predmestnih garaž) in nepredvidljivih globin ter funkcionalnih detajlov (npr. cestne svetilke v interierju, preproge, za katerimi, ko jih zvijejo, ostajajo sledi, nadsvetlobe) se izoblikuje družba v malem, od receptorja, ki je v resnici - precej nebogljen - bankir, prek nadzornika, ki v svoji niši, od koder kot policaj opazuje dogajanje, presenetljivo ubrano prepeva (posebej duhovito je njegovo petje Kyrie eleison - v jagerski uniformi!), do množice, sestavljene iz tipičnih "marthalerjevskih" povprečnežev, rahlo retardiranih, a simpatičnih, neke vrste premaknjenih srednjeevropsko-podalpskih posebnežev, ki pa so tudi jasno individualizirani in od daleč spominjajo na like iz Anderssonovega filma Ti, ki živiš.
Like je mogoče
prevesti v jezik nove postdemokratične družbene in ekonomske stvarnosti, pri čemer njihova dejanja, namenjena vzdrževanju občutka skupnosti za vsako ceno, kriza na vsakem koraku problematizira in demantira ter njihovo »srečo« pretvarja v zgolj navidezno (kar lepo ponazarja pojemajoči refren zaključne Beethovnove pesmi iz Fidelia O welche Lust), a predstava vendarle (inteligentno in polemično) ohranja nekakšno naivno vero v prihodnost, ki pa jo - preprosto, a učinkovito - neusmiljeno ukinjajo pogosti receptorjevi odhodi oz. njegov listek na pultu: »Pridem nazaj!«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani