nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Marthaler skupaj s svojo stalno scenografko A. Viebrock ter dramaturginjo in "kompilatorko" (publicističnih) besedil Stefanie Carp, sicer direktorico gledališkega programa na festivalu, uprizori nekakšno utopično (v času sicer pomaknjeno za nekaj desetletij nazaj) potrošniško kolonijo, v kateri prevladuje glasba oz. petje (glasbeni vodja je C. Homberger, igralci izjemno lepo pojejo, večina pa obvlada tudi kakšen instrument) in katere »zgodbo« je težko obnoviti. Lažje je s temo: gre za duhovit (lahko bi mu rekli tudi satiričen) Marthalerjev odziv na recesijo oz. aktualno gospodarsko krizo, na katero pa se ne nanaša direktno niti je ne uprizarja v kakršni koli manifestativni optiki. Prepoznavna je zlasti v detajlih, ki so sicer vselej dvoumni, vendar sestavljajo čvrst sistem: na izjemno plastičnem javno-intimnem prizorišču, nekakšni zapuščeni, odsluženi hali (ali tudi bunkerju), polni igralnih nivojev, »sob« (kot npr. tipičnih predmestnih
garaž) in nepredvidljivih globin ter funkcionalnih detajlov (npr. cestne svetilke v interierju, preproge, za katerimi, ko jih zvijejo, ostajajo sledi, nadsvetlobe) se izoblikuje družba v malem, od receptorja, ki je v resnici - precej nebogljen - bankir, prek nadzornika, ki v svoji niši, od koder kot policaj opazuje dogajanje, presenetljivo ubrano prepeva (posebej duhovito je njegovo petje Kyrie eleison - v jagerski uniformi!), do množice, sestavljene iz tipičnih "marthalerjevskih" povprečnežev, rahlo retardiranih, a simpatičnih, neke vrste premaknjenih srednjeevropsko-podalpskih posebnežev, ki pa so tudi jasno individualizirani in od daleč spominjajo na like iz Anderssonovega filma Ti, ki živiš.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani