nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Predstava za enega igralca je veliko več od tipične »monodrame« in v svojih dimenzijah spominja na izjemno Lepageovo predstavo Temna stran meseca (2000); Lepage, kot rečeno, uporablja zlasti video projekcije, ki pa niso zgolj sodobne elektronske »kulise«, temveč z njimi simulira tridimenzionalne prostore, igralčevo igro podaljšuje v projekcijo oz. projekcije dopolnjuje z igro. A v predstavi je tudi cel kup izvirnih gledaliških iznajdb, preprostih, a nenavadno učinkovitih, kot npr. uprizoritev psa, ki ga čuva libretist, samo s poskakujočo vrvico pasjega »flexa«, ali zatekanje opernega direktorja v kabine peep-showa, multiplicirano vrsto enakih prostorčkov za zasvojence s pornografijo (v resnici pa osamljence), ki jih takoj po uporabi počistijo. Hipne in tekoče menjave scenskih elementov-prizorišč, obračanje perspektiv, duhoviti »dialogi« in rahlo tipizirana, a prepričljiva igra pa so tu predvsem zato, da nam Lepage pove sodobno pravljico (v posameznih
prizorih spremljamo uprizoritev Andersenove pravljice o driadi v Parizu, lepa je tudi znana pripoved o senci) o samoti, podobni Andersenovi, o popotniku, ki ni bil sposoben navezati (spolnega) stika z drugo osebo in je (kar zveni precej škandalozno, a je vir za to libretist-Lepage našel v Andersenovih dnevnikih) namesto tega obsedeno masturbiral, o navidezni in resnični ljubezni do otrok in o pravem pomenu ali ozadju (Andersenovih) pravljic kot pripovedih o nas samih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani