nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Drugih spominov od davnega obiska Ljubljane 2. oktobra 1963 ni več, predavanje v nabito polni dvorani Društva slovenskih pisateljev je podobno kakor pomenkovanje z Kocbekom o francoski pisavi tedanjega časa že davno ugasnilo v mislih. Tako samo še arhivi pomnijo, kako je slovenski personalist francoskemu kolegu poočital, da novi roman »pada v labirint hotenega ne-znanja, v alkimijo besed, v romantiko nihilizma in objektivnega avtomatizma, tako da je nov romanopisec docela podoben sodobnemu znanstveniku, izoliranemu v laboratoriju, oddaljenemu od človeške usode in primoranemu, da se greje le še v skrivnostno zapletenih matematičnih formulah« ... Slovenčeve besede se mu niso zasidrale v dušo, saj je bil vajen, da so ga v življenju veliko kritizirali, »češ da sem norec, ki hočem vse uničiti«. Nasprotno se mu je z našega konca ohranila izkušnja vožnje z avtomobilom iz Zagreba v Ljubljano, izpraznjenega rezervoarja in praznih bencinskih črpalk.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani