nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Študentje so bili izčrpani zaradi gladovne stavke, ki so jo začeli 13. maja, Tiananmen je potonil v umazanijo, sicer nekoliko spremenjene vsakdanjosti, ideali svobodnega mišljenja, demokracije in pravice pa so bili močnejši kot na začetku gibanja in šibkejši kot kadarkoli v vsem stoletju, saj so se konvoji tovornjakov in bojnih vozil že napotili proti mestu, izdan pa je bil tudi že ukaz: ljudska vojska mora zavzeti ljudski trg do 6. ure zjutraj, pa čeprav bo morala zato s tanki voziti po ljudeh, ki jih je bilo v tistem trenutku na ulicah več kot milijon ... Za to ceno se mora najpozneje do naslednjega dne končati politična drama in ideološka dilema, v kateri so demonstrantje sodelovali bistveno manj, kot bi to želeli, in bistveno bolj, kot je bilo to mogoče videti z druge strani z zidom obdanega Zhongnanhaija (rezidence voditeljev).
Doživeti prelivanje krvi je udarec v zdravo pamet (neki ameriški kolega je dan pred tem za svoj tednik poslal
članek, v katerem je trdil, da ni nobene možnosti, da bi vojska streljala v milijon demonstrantov, ki ne počnejo nič drugega, razen tega, da kričijo in zahtevajo demokracijo), osebni poraz človeškosti (ko so pripeljali tanki, sem se skupaj z dvema neznanima Kitajcema skrila pod svoj avtomobil, medtem ko so krogle žvižgale nad našimi glavami, pri tem pa nisem čutila nič drugega, razen ledenega strahu in neverjetnega občudovanja posameznikov, ki so s kolesi drveli za to železno silo in na strele odgovarjali z metanjem čevljev) in popoln zlom sposobnosti logičnega razmišljanja (kaj zdaj, sem se vprašala, potem ko je Ulica večnega miru končno potihnila, nato pa še dolgo po tem nisem bila sposobna izgovoriti kakšnega smiselnega stavka).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani