nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Beseda ima seveda elementarno vlogo, vendar ne več kot nosilec epskega (ali kakršnega koli sporočila), temveč predvsem kot kreator magične, nadrealne, metafizične dimenzije, ko se gledalec/poslušalec povsem preda Strniševi alogični metaforiki, ki s svojim multivalentnim jezikom deluje kot magični urok, zven besed pa pogosto preide zgolj v sublimen ritem, osvobojen vsakršne aluzije realnega.
In ta sublimnost odlikuje tudi celjsko uprizoritev Strniševega Samoroga, še posebej pri kreiranju temeljne poante drame, namreč popolne alienacije, izolacije, vseobsegajoče samosti, nesmiselnosti vsakih človeških interakcij, ker so te v temeljih disfunkcionalne, zaznamovane s prvinsko animaličnostjo in predvsem pogojene s pozicijo moči oziroma nemoči. V tej izpraznjeni, votli totaliteti je zato vsak dialog pravzaprav zgolj monolog, vsaka beseda, vsak gib je namenjen predvsem sebi, pa vendar to še zdaleč ni recitiranje poezije, ker se odnosi hočeš nočeš
pač vzpostavljajo in nas usodno zaznamujejo, jezik pa je pravzaprav edina znosna realnost, ker je dvignjen na stopnjo metarealnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani