nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Glasovi so (vsaj v slovenskem prevodu, ki pa mu lahko zaupamo) označeni s spolom (C in M sta ženski, A in B moška), čeprav lahko tudi ne bi bili; njihova spolna identiteta se namreč zdi prehodna, vsi so vseh spolov, po drugi strani pa je njihov spol en sam, človeški, izražajoč se kot nadosebni glas avtorice. A to je spet trditev, ki drži samo delno: Skomine so resda dolga (okrog 1000 replik) pesnitev, »nadzorovana« z lirskim subjektom in nekaterimi poetičnimi (celo muzikaličnimi) kvalitetami kot npr. ritmom, ki ga poganja čustvo, s stremljenjem k abstrakciji (), pa z imanentnimi poetičnimi (ali pesniško-filozofskimi) figurami, kot so apostrofa, aforizem, oksimoron, pretiravanje, kontradikcija, paradoks, ter inventivno rabo ločil, vendar so hkrati tudi razčlenjena (post)dramska uprizoritvena predloga, ki omogoča logično uprizoritveno, igralsko, interpretativno diferenciacijo, v kateri je avtoričin glas razpršen med »dramatis personae«. To bi dokazalo tudi natančnejše (dramaturško)
branje, ki že zdaj, bolj na prvi pogled, zaznava razlike tako v kvaliteti replik posameznih govorcev (npr. v »konfliktih« med njimi, daljših ali kratkih, tudi samo "dvorepličnih" dialoških skupkih ali »clustrih«, v katerih se zgošča narativna vsebina) kot v njihovi kvantiteti (glavna »protagonistka« Skomin je tako nemara M, saj število njenih replik za kakih 20 odstotkov presega druge), še zlasti pa neka bodoča (drama pri nas še ni bila uprizorjena) »praktična« igralska analiza, ki bi morala replikam poiskati realno, psihološko »zaledje«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani