nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Uršičevih sedem novel se dogaja v prepoznavnem okolju, to je štajerska prestolnica z vsemi svojimi značilnostmi in polno poimenovanimi deli, in med specifičnimi lastnostmi je ena bolj očitnih propad malih podjetij in industrijskih gigantov in s tem povezani socialni problemi, brezposelnost in delavski protesti, organizirani in nevarni izterjevalci varovanja lokalov, je že tak čas, v grobem in bolj na fino, praznično, da pri branju ne moremo mimo tega. Podobno kot pri prozi njegovih sokrajanov, recimo pri Avgustu, in še pri celi vrsti tranzicijskih kriminalk in realističnih zgodb sestavlja tudi v Sadovnjaku ta razsežnost prepričljivo izrisano in nespregledljivo kuliso, pred katero so potem postavljene male zgodbe malih ljudi - matere, ki jo na zadnji delovni dan pred stečajem podjetja iz športnega oddelka pokličejo, da je izžrebana in da lahko nagrado, vetrovno neprepustno športno jakno, zamenja za otroško kolo za hčer, druga, čeprav se ukvarja z županom, govori o pomoči
socialno ogroženi družini, njegova hči skoraj robinhudovsko krši zakon, da bi pomagala obubožanim in razžaljenim, tako brezpravnim in odrinjenim seveda ravno zaradi očetovih načrtov z razvojem mesta, v prvi zgodbi iz zbirke se ob skrivnostnem izginotju krokodila iz terarija in ob protestih takoj zberejo še brezposelni in demonstrirajo, da oni niso nič manj, da jebeš sicer simpatično se smejočega krokodila, še nekako nedoraslega za povrh, kaj pa oni in njihova stiska.
Vendar pa Uršičeva pisateljska naloga ni predvsem opisovanje takšnih ali drugačnih krivic in socialnih antagonizmov, ta socialni realizem je sicer ena od plasti, vendar neizpostavljena, bolj je v službi atmosfere, ki omogoča odklonilno vedenje, posebnosti in čudaštva bolj kot ekscese literarne osebe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani