nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Józef Pankiewicz, začetnik in tudi osrednji predstavnik poljskega impresionizma, je prijateljeval s Pierrom Bonnardom, Władysław Ślewiński je slikal z Gauguinom v Parizom, Pont-Avenu v Le Pouldu in v Bretaniji, Stanisławski je študiral pri Durandu, Boznanska in avtor fantastičnih krajin Ferdynand Ruszczyc sta bila med drugim nosilca francoske legije časti in tudi večina drugih poljskih slikarjev je daljši ali krajši čas preživela v Parizu, Münchnu, Berlinu ali na. Kljub temu odlikuje njihova dela specifična individualnost samosvojih avtorjev, pa naj je to edinstvenost eksistencialne izkušnje, avtentičnost žanrskih motivov, razkroj klasične mimetičnosti in osamosvajanje barvnih ploskev, »informelska« taktilnost barvnega nanosa ali brezmejni imaginarij, kot denimo pri Jaceku Malczewskem, ki je v svojih kompozicijah preigral vse ikonografske teme od himer in favnov, s čimer je na svojevrsten način »poloniziral« antično mitologijo, pa vse do alegoričnih portretov in mizenscen, ki jih ni
mogoče uvrstili v noben klasičen ikonografski okvir.
Ker so predstavljeni slovenski javnosti tako rekoč neznani avtorji - nenavadno se sliši, da sto let po razstavi slovenskih impresionistov leta 1908 v Varšavi s tem »vračamo obisk« -, ponuja ogled razstavnega projekta dvojno zadovoljstvo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani