nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Slednji v enem od začetnih prizorov pove kratko besedilo o ženski, ki »je imela obraz, ki je bil všeč le njemu in njeni materi«, ob katerem odblisne punkovski in novorockovski duh izpred dveh desetletij in s tem (verjetno) ustvarjalna zgodovina.
Medtem ko odnos med nastopajočima v prvem delu učinkuje kot paralelno razmerje dveh polov enega samega lika, »kot dvojnost in večplastnost enega osebka«, se interpersonalno razmerje zažene v drugem delu, ko se umakne in se aktivira plesalka; slednja namreč v prvem delu obrnjena s hrbtom proti publiki negibno stoji pod kovinsko ptičjo kletko in tudi v drugem delu ji med gibanjem obraz večinoma zakrivajo njeni dolgi lasje, kar pomensko asociira na predhodno besedilo.
Petdeset minutno predstavo je mogoče brati na vsaj dveh ravneh: kot pripoved in prikaz treh ustvarjalcev, od katerih je vsak »zapisan svojemu žanrskemu telesu«, iz katerega ustvarjalno izhaja, obenem pa kot izpostavitev (in ne ravno podrobnejšo razdelavo)
intimnega odnosa skozi moško perspektivo - odnosa do sebe in svojih različnih vlog ter odnosa do ženske oziroma partnerice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani