nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Večer bi moral biti eden od vrhuncev na poti, ki se je izkazovala s skrajno privrženostjo pesmi in premišljeno željo po kompleksnem oz. razplastenem zajetju snovi. Zdi pa se, da je s svojim razsežnim instrumentom zdaj na poti, ki nesrečno poudarja prav njegovo najslabšo značilnost, izrecno dvopredalno registrsko ločenost (s prav tako opaznim prehodom), kar pevsko linijo v smeri proti dnu nenehno bremeni s preklopom in z udari zvenske menjave, in jo tako dela shizoidno in dezintegrativno: še tako skrbno pripravljena in zastrta niansa (ni jih bilo malo!) v višji srednji legi zgubi težo, če je že v naslednjem trenutku v nižjem območju pospremljena s »privatistično« raskavim tonom, na katerega pevka po pozicijski potrebi celo izrazno stavi (»prsni prizor« žalosti ob koncu Schumannovega cikla bi bil nesprejemljiv tudi na opernem odru). naj mi ne zameri: njen zdajšnji način se mi ne zdi konstruktiven.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani