nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Nastopajoči posamično izpostavijo tisto, kar jih (trenutno) kot nastopajoče najbolj žuli, in tako na oder postavijo prizore in ideje, za katere so se odločili, da jih v predstavo ne bodo vključili, pri čemer navajajo umetniške, pa tudi intimne razloge. z različnimi strategijami prepričuje, da ni »humorni Anglež«, kot sem pred poldrugim letom o njem zapisala ob inavguraciji skupine EKG, in poskuša občinstvo nagovoriti z zrelostjo in odgovornostjo - torej s takšno podobo samega sebe, kot bi si želel, da bi ga percipirali tudi gledalci; skozi posamične prizore stopnjuje svoj ironični odnos do;, ki se loteva načina, kako na odru pustiti sled in pri tem ne biti zgolj še ena performerka, pronicljivo razbija iluzijo možnosti uprizarjanja iskrenosti in intimne resnice na odru; skozi razčlembo igre z občinstvom analizira možnosti nadzora med uprizoritvijo; Gyulla Cserepes, ki je svoj nastop med vsemi najmočneje zastavil kot interakcijo, pojasni, da je svojo idejo iz predstave črtal, »ker so
bili vsi nastopajoči preokupirani z lastnimi idejami«; pa s kratkimi in impulzivnimi prizori ironizira svojo, za plesalko obilno pojavo.
Petdesetminutna predstava Črtano, ki jo odlikujejo jasen koncept, premišljena režiserska metoda in performerska izvedba, je ena redkih predstav, v kateri kolektivu uspe prepričljivo izpostaviti in uprizoriti v zadnjem poldrugem desetletju mnoge »-uprizoritvene odrske raziskave« o željah, motivih in načinih uprizarjanja, ki pa večinoma, zaradi ohlapnega koncepta, pa tudi prešibke suverenosti nastopajočih, bolj kot ne spodletijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani