nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Razen če je vladi medtem že vseeno, komu ga proda.
Geneza problema, ki je obremenil politično debato prejšnjega (z vikendom vred) in prihodnjega tedna, namreč pokaže naslednje: NLB je že davnega 7. aprila sprejela strokovno povsem utemeljeno odločitev o reprogramu Šrotovega dolga, manjkal je le podpis predsednika uprave NLB; ko se je za to odločitev razvedelo v političnih krogih, je nastal vihar in politika je pritisnila na upravo NLB (to je javno potrdil), da bi preprečila podaljšanje kredita in omogočila njegovo poslovno »obglavljenje« po metodi; ko je ugotovil, da mu res grozi nepodaljšanje kredita, se je za rešitev položaja dogovoril za takojšnjo prodajo četrtine Mercatorja enemu od kupcev iz Hrvaške (z možnostjo prodaje tudi celotnega 49-odstotnega paketa tega trgovca); ko je vlada od za ta dogovor izvedela (Mimogrede: bi to težko zgolj »analitično« sklepala, preveč podrobnosti so »izvedeli«; edina logična razlaga je, da so in prisluškovali.), je finančni minister
dejal, da je treba preprečiti prodajo človeku, »ki je enkrat že umaknil slovenske izdelke s polic«, pa dodal, da bo podpisal le ukrep, ki bo »v slovenskem nacionalnem interesu«, in je to še isti večer (v četrtek) s podpisom reprograma tudi storil; nato so v Zaresu napadli, da je »izdal« vladne interese, mu zagrozili z odstavitvijo in napovedali težave v vladni koaliciji.
Torej, po nastalem viharju in po posledični koalicijski slogi, da »tajkunom« kreditov ni mogoče več podaljševati, je jasno, da bo čez nekaj tednov svoje posojilo lahko odplačal samo tako, da bo prodal (najmanj) četrtino Mercatorja; če bi prodal kar ves 50-odstotni paket, bi v hipu rešil vse dolžinške probleme svoje poslovne skupine in še kakšen tolar bi mu ostal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani