nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Molière je namreč eden od štirih nastopajočih, ki v uprizoritvi nastopajo samo v »svoji« vlogi (ostali trije ostajajo samo v eni vlogi z ne tako očitnim namenom), kar pomeni, da v logiki uprizoritve njegova vloga ni več vloga, temveč identiteta kot taka, istost v svetu, zaznamovanem z inverzijami utečenih perspektiv in kodov (jaz-drugi, igralec-gledalec, oder-zaodrje, zasebno-javno ipd.), njegova bitnost se. Če torej večina igralcev te igralske družine v svojih nastopih (življenjih?) igra različne, pogosto tudi povsem izključujoče se vloge (kralj je npr. tudi Molièrov, nadškof Charron tudi znameniti Molièrov igralec in kronist La Grange), potem je Molière (edini) dosleden, v vlogi, ki jo prevzame, insistira do tragičnega konca. A vloga, v kateri Molière vztraja, je »zgolj« vloga zastopnika, varuha (svoje) umetnosti, ne nosilca lastnega življenja (telesa, imena), njegovo nič manj kot eshatološko bistvo je njegovo dramsko pisanje, še določneje: je Tartuffe, torej tisti tekst, ki je
spodbudil usodno zaroto svetohlincev ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani