nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
To je tisto, zaradi česar dokumentarec, ki temelji predvsem na monologih izjavljalcev, stoji ali pade. je pred kamero pripeljal otroke iz vrtca, ki se pogovarjajo o ljubčkanju; najstniške fante in punce (ločene po spolu in, kakor slišimo iz njihovega govora, tudi pokrajinsko), ki jim po glavi rojijo naslednje stopnje; samsko dekle, ki se neodločno poigrava z mislijo na otroka in družino; mlad par, ki je videti konsolidiran in ravno prav srečen, da se lahko začne nesreča; mlad družinski trojček, pred katerim je še vse, tudi marsikaj nejasnega; starejša zakonca, ki sta v nesreči izgubila oba odrasla otroka in zdaj živita v vsakdanjem dialogu z njima; starčevski par, ki se je našel šele na stara leta in zdaj v domu oskrbovancev ugotavlja, da preživlja najlepše trenutke svojega življenja; nazadnje pa še starca, ki se ne spomni več obraza svoje davno umrle žene, skoraj v celoti pa zna zrecitirati sonet Memento mori. Tako je (ki svojim pričevalcem le tu in tam zastavi kakšno bistveno
vprašanje, večinoma pa govorijo sami) zgradil biološko-socialno lestvico od otroštva do smrti, naravno hierarhijo življenjskih ciklov, katerih vertikalno os predstavlja otroštvo v svojih poglavitnih bioloških in socialnih položajih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani