nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Najmočneje v telesni svet uprizoritve vstopa Archer kot »neka gospa«, v izvedbi, ki je ne določa nič drugega, kot ona sama in njena, kako naj rečem, želja po neodločitvi (ali neodločenosti), oziroma jo določa ravno nič oziroma tista nedoločnost, s katero tudi Eliot zaključuje svojo poemo. Paradoks ločenosti torej, v katerem pa Zupančičeva izoblikuje sublimno (kakor bi izstopila iz kake od projekcij), a hkrati čvrsto (kakor bi prestopala meje odra in prehajala v avditorij) podobo te »procesualnosti«, govoreče telo v procesu reševanja iz spon (prozne) govorice in prehajajočo v svobodo (scenske) telesnosti. Osmond, tisti nezahtevni nič, ki ga išče Archerjeva, ki pa se kmalu izkaže kot pohlepno vse, je, tudi uprizoritveno izstopajoč iz pripovedi, preobložen s scenskim balastom (kostum z geometričnimi simboli, prestol, set škarij ...) in s svojim hlepenjem v temelju drugačen od hrepenečih (in vselej nazaj v prozno ravnino krepenečih) likov Jamesove in Bergerjeve pripovedi: brez
odvečne psihologije, zato pa v reakcijah koncizen in ekonomičen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani