nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Pred gledalcem so tako hkrati (prozni) liki in njihovi (performativni) psihogrami, izvirno vozlanje prozno-scenske dvojnosti, ki je v vsakem trenutku pripravljena, da se ali potopi nazaj v tekst ali odlušči od površine v neko avtohtono telesnost.
Najmočneje v telesni svet uprizoritve vstopa Archer kot »neka gospa«, v izvedbi, ki je ne določa nič drugega, kot ona sama in njena, kako naj rečem, želja po neodločitvi (ali neodločenosti), oziroma jo določa ravno nič oziroma tista nedoločnost, s katero tudi Eliot zaključuje svojo poemo. Paradoks ločenosti torej, v katerem pa Zupančičeva izoblikuje sublimno (kakor bi izstopila iz kake od projekcij), a hkrati čvrsto (kakor bi prestopala meje odra in prehajala v avditorij) podobo te »procesualnosti«, govoreče telo v procesu reševanja iz spon (prozne) govorice in prehajajočo v svobodo (scenske) telesnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani