nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Avtor dramatizacije je Tostojevo osebno in kontroverzno gledanje na zakon in zaljubljenost mesene sorte združil s tistim, o čemer pripoveduje proza, z rahlim odklonom: če se Pozdnišev primer konča krvavo, je pisateljev osebni obračun z ljubosumjem bolj spravljiv, žena je doma pridna, otroci mirni in pričakujoči. Ker je to dramatizacija proze, imamo seveda opraviti z zmanjšano dramatičnostjo, precej tega je pripovedovano, podloženo, implicitno, s Tolstojevimi razmišljanji o nujni moralni prenovi, in zakon in seksualnost se mu zdita, vemo, kot že prej cerkvenim očetom, velika motnja pri človekovem duhovnem napredovanju, tako da je glavni konflikt pravzaprav med obema zgodbama, eno kakor se je zares zgodila, namreč Tolstojeva, in tisto, ki se je sicer tudi zares zgodila, vendar po zakonih verjetnosti in nujnosti in kot takšna prisopihala v literaturo.
Temu principu dosledno sledi tudi premišljena, natančna, vendar tudi pridušena in ekstenzivna režija, ki dosledno prezrcali
obe zgodbi, že na prvi pogled, s prostorom, ki ga podpisuje in je izrazito hladen, monumentalen; veliki tržaški oder je na horizontu pregrajen, in ta pregrada je sestavljena iz velikih vrat, skozi katera presevajo enkrat Tolstojeva zgodba, drugič na horizontu njegove Pozdniševa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani