nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Prešernovo življenje in pesništvo je v lahkotnem komedijantskem zamahu predstavljeno brez votlega in praznega malikovanja, ampak iz življenjsko dovolj polnokrvnih ter čustveno motiviranih situacij, kronološko razporejenih od mladostnega obdobja, ki ga najbolj radoživo zastopa Povodni mož (povezan z mladeničevim erotičnim snubljenjem točajke Dolenčeve), prek ustvarjalnosti zrelega obdobja pod vplivom mentorstva svetovljanskega (Sonetni venec), in njegove nesrečne prezgodnje smrti (Krst pri, Spominu), do njegove pozne službe narodnemu prebudništvu (Zdravljica) ter poslednjega svobodomiselnega obračuna s Cerkvijo in nekritičnim slovenskim pobožnjakarstvom (Šmarna gora). Protagonist dosega posebej humorne učinke npr. v začetnem prizoru desetsekundnega Prešernovega poziranja z lasuljo (zaradi česar ga tudi tokrat ni nihče utegnil portretirati za večnost) ali pri recitiranju himnične Zdravljice, členjene z eksanjem polnih kozarcev francoskega rdečega vina iz značilne buteljke po
vsaki, posebej trpko in jedko pa zaostri predsmrtno poetovo uporništvo s protestniškim rapanjem Prešernove Šmarne gore kot poslednje obsodbe čredno upogljivega in vodljivega ter za svobodo posameznika največkrat gluhega slovenskega naroda.
Druga premiera jedkega in duhovitega Rozmanovega poigravanja s še eno od svetinj nacionalne identitete je pokazala več duhovitosti in domišljenosti v konceptu kot pa prepričljivosti pri njegovi uresničitvi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani