nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Na posameznih postajah pesnikovega življenja in ob njegovih posameznih ključnih srečanjih z bližnjimi oz. sodobniki protagonist učinkovito in utemeljeno v situaciji oživlja nekatere ključne verze, kitice in kdaj tudi celotne pesmi iz umetnikovega opusa, pa tudi najznačilnejše verzifikacije obeh njegovih najodličnejših sodobnikov in tekmecev, kot sta bila in Vesel, ob katerih postane Prešernova nadčasovna umetniška in sporočilna premoč v hipu prepoznavna tudi laiku.
Prešernovo življenje in pesništvo je v lahkotnem komedijantskem zamahu predstavljeno brez votlega in praznega malikovanja, ampak iz življenjsko dovolj polnokrvnih ter čustveno motiviranih situacij, kronološko razporejenih od mladostnega obdobja, ki ga najbolj radoživo zastopa Povodni mož (povezan z mladeničevim erotičnim snubljenjem točajke Dolenčeve), prek ustvarjalnosti zrelega obdobja pod vplivom mentorstva svetovljanskega (Sonetni venec), in njegove nesrečne prezgodnje smrti (Krst pri, Spominu), do njegove
pozne službe narodnemu prebudništvu (Zdravljica) ter poslednjega svobodomiselnega obračuna s Cerkvijo in nekritičnim slovenskim pobožnjakarstvom (Šmarna gora). Protagonist dosega posebej humorne učinke npr. v začetnem prizoru desetsekundnega Prešernovega poziranja z lasuljo (zaradi česar ga tudi tokrat ni nihče utegnil portretirati za večnost) ali pri recitiranju himnične Zdravljice, členjene z eksanjem polnih kozarcev francoskega rdečega vina iz značilne buteljke po vsaki, posebej trpko in jedko pa zaostri predsmrtno poetovo uporništvo s protestniškim rapanjem Prešernove Šmarne gore kot poslednje obsodbe čredno upogljivega in vodljivega ter za svobodo posameznika največkrat gluhega slovenskega naroda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani