nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Moja draga Céleste, kakor jo je imenoval, je jezikovno zahtevnega romanopisca spremljala zadnjih osem let njegovega življenja v osami in iskanju izgubljenega časa, za pisanje spominov na skupna leta pa se je odločila šele pol stoletja po književnikovi smrti. »Zaradi vseh neumnosti, ki so jih bili zapisali kritiki, in hudobnih prizvokov,« je dodala Vrančičeva, ki jo je bil v gosposko fresko francoskega dandija v šestdesetih letih preteklega stoletja zvabil, tedaj glavni urednik Državne založbe Slovenije. »Do gospoda Prousta kot pisca sem zmeraj pristopala s svetim strahospoštovanjem, na kolenih, pred njegovimi besedili sem se počutila predrzno in ponižno obenem, medtem ko sem do prijazne in prisrčne Céleste razvila prijateljski, skorajda sestrski odnos.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani