nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Poezija izvirnega in prevoda, kot že dolgo vemo, je žlahtno prešuštna mreža, ne moreta se iztrgati druga drugi, njun sad je opoj neznanega. O ustvarjalni osamljenosti in tišini, o tem posebnem »povečevalnem steklu«, s katerim avtor pomaga bralcu brati samega sebe, prevajalec pa omogoča bralcu brati tako avtorja kot samega sebe, nam govori celotni opus Vrančičeve, prefinjene predice proustovske senzibilnosti.
S Proustom se je spopadala vso drugo polovico prejšnjega stoletja in z vsakokratnim knjižnim izidom poskrbela za praznik slovenskega jezika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani