nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
»Ne morem vam reči, ali bo uporaba sile v Iraku trajala pet dni, pet tednov ali pet mesecev, toda kaj dosti več od tega ne bo,« je novembra 2002, ko so bile priprave na začetek vojaške invazije na Irak končane, dejal tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, eden izmed arhitektov okupacije, zaradi katere je umrlo več sto tisoč Iračanov in 4200 ameriških vojakov, Irak pa se je spremenil v pogorišče (postmoderne) zgodovine, ki ga nikoli ne bo mogoče pospraviti.
Šest let brutalne vojne, stotisoči mrtvih, štiri milijone razseljenih, uničeno gospodarstvo, razpad šolskega in zdravstvenega sistema, povsod navzoča smrtna nevarnost, sektaško nasilje, razpad Iraka kot celovite države, vdor pohlepnih sosedov (Iran, Turčija, Saudska Arabija, Sirija), na novo narisani geostrateški zemljevid Bližnjega vzhoda, dokončni umor kategoričnega imperativa, naftna kriza, samoumevnost mučenja v Grajbu, desettisoči nedolžnih zapornikov, spolno nasilje, vsesplošno ropanje,
popolna brezperspektivnost in posledični razcvet skrajnih islamskih skupin v nekoč bolj ali manj sekularni državi - to se realne posledice vojne, ki se še zdaleč ne končuje.
Ob napovedanem začetku umika ameriške vojske iz Iraka, ki se je v večini iraških mest že začel - Američani jih morajo po dogovoru zapustiti do konca letošnjega junija -, nastaja v Mezopotamiji velik varnostni in politični vakuum, ki utegne v prihodnjih mesecih (letih?) odpreti novo, še bolj krvavo poglavje iraške vojne, ki se je zaradi številnih »nenačelnih koalicij«, podkupovanja, manipulacij in kančka modrosti nekaterih ameriških generalov znašla v razmeroma mirnem tranzicijskem obdobju, ki pa gotovo ne bo trajalo dolgo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani