nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Tu ne gre za pojmovanje sramu, ki se ukorenini v zavesti o tem, da smo slabo ravnali (to bi bila krivda), ampak za občutenje, da smo indignirani kot človeška bitja, kot narodna skupina pa prisiljevani v doživljanje kolektivnega sramu, kot da nam ga nalaga že sama narojenost v ta konkretni slovenski prostor. Utrpevanje sramu povzroča izgubo poguma in trdnosti ter porast negotovosti do sebe in drugih; o pomenu sramu je lažje razmišljati na osebni in zasebni ravni, kjer je treba sprejeti tudi nelagodje, ki smo ga doživeli, prav tako kakor smo kot obrambo svoje avtentičnosti in kot odvračevalni manever sprejeli držo nespoštljivosti do vsakršnih, realnih ali fiktivnih avtoritet - medijskih, političnih, kulturnih, izobrazbenih, zgodovin(ar)skih itn., ki delujejo brez sramu preko omejitev in zoper omejitve, ki jih kot svoj napredek narekuje doseženi civilizacijski prag. Za znosno sobivanje v neki družbi bi bilo dobro, če se ne bi bilo treba prepogosto
sramovati in prevečkrat znajti v stanju nelagodnosti in mučnosti, vendar gre za občutenje, ki ga, kot vsa druga, človek ne more ne potlačiti in ne spregledati; če pa to stori oblast, se ji naslednjič ne bo vrnil kot farsa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani