nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ko človek zvečer leže na vzglavnik in zatisne oči, podobe ostanejo. V agoniji zbledeli skeleti, ostanki prerjavelih žic na kosteh rok, splesneli vojaški čevlji, udrte lobanje, kupi kosti, ki jih je mogoče primerjati le s kupi suhcenih trupel na dokumentarnih posnetkih iz nacističnih taborišč ali morda predstavami o kasnejši usodi živih suhcev za žico v ne tako oddaljeni moriji v bosanski Srebrenici ...
Ko, generalna državna tožilka, ne more zadržati očitne prizadetosti, ko, predstojnik ugledne slovenske sodne medicine, pove, da česa takšnega v življenju še ni videl, in ko se mu zatrese glas, ko je Pavletu naenkrat vseeno, kaj si bodo kamere mislile o tem, da je še bolj uradniško zapet, kakor bi bilo nujno, ko zgodovinar po dolgoletnem raziskovanju, delu na terenu in popisu več kakor 410 med- in povojnih skritih in prikritih grobiščih ne more prikriti, da je njegovi strokovni in človeški morali slabo, takrat bi morali vsi skupaj spoznati vsaj eno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani