nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Prvo pismo v izboru je davnega leta 1794 napisal Zois Vodniku: baron velečastitemu gospodu župniku, kot ga naslavlja, napoveduje prvenstvo med pesniki na Kranjskem, navdušuje pa se zlasti nad njegovimi nesmrtnimi verzi »Lenega čaka/ stergan rokav,/ palca beraška,/ prazen.« Zadnje pismo v antologiji je skorajda dvesto let mlajše: ga je iz Združenih držav poslal, intonirano je, kot se svetlemu modernistu tudi spodobi, kozmopolitsko in poskočno: » je biti neverjetno fino, posebna barva, posebni dodatek, posebna šola, izredno pomembno za vertikalo, tako kot so Indijanci za Ameriko bistveni.« V teh dveh stoletjih med Zoisom in ali, z drugimi besedami, med apoteozo delovnega človeka, čigar zemlja je zdrava, in modernim, ki mu je fino, na kateremkoli kontinentu se znajde, se je zgodilo marsikaj: če bi zgodba zgodovine imela svoje žanre, bi šlo za konglomerat epike, dramatike in lirike, javnega in zasebnega, človeškega, pa tudi čez- in, zlasti v 20. stoletju, podčloveškega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani