nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
In nastopajoči, kar jih je še ostalo, zdaj »plezajo« po fasadi oz. njenem odsevu v ogledalu, v »resnici« pa se seveda premikajo zgolj po odrskem platoju, a upoštevajoč arhitektonske zakonitosti fantastične odsevne zgradbe (s katere ob koncu v spektakularnem slow motionu tudi pade). Učinek je najprej mizanscensko koreografski, takoj nato pa tudi paradoksno simbolen: Gertrudina osvoboditev se lahko zgodi samo v nekem iluzoričnem, sprevrženem, fantazmatskem svetu, ki pa ga je treba preprosto pohoditi, prečkati, kot da sploh ne obstaja - kar ob koncu, skupaj z novim ljubimcem, tudi stori. - Uprizoritev, ki je pri nas zagotovo ne bomo videli, veljalo pa bi si prebrati in postaviti Barkerjev tekst.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani